1 Vprašam torej: je mar Bog zavrgel svoje ljudstvo? Nikakor! Saj sem tudi jaz Izraelec, Abrahamov potomec, iz Benjaminovega rodu. 2 Bog ni zavrgel svojega ljudstva, ki ga je vnaprej spoznal. Ali mar ne veste, kaj pravi Pismo na tistem mestu, kjer Elija kliče Boga proti Izraelu?

11 Sprašujem torej: so se mar spotaknili zato, da bi padli? Nikakor ne! Vendar je zaradi njihovega padca odrešenje prešlo k poganom, da bi vzbudilo njihovo ljubosumnost. 12 Če pa je njihov padec postal bogastvo za svet in njihovo pomanjšanje bogastvo za pogane, kaj bo šele prinesla njihova polnost!

25 Nočem namreč, bratje, da ne bi vedeli te skrivnosti, da se ne bi imeli za razumne: del Izraela se je zakrknil, dokler ne pristopi k veri polnost poganov. 26 In tako bo rešen ves Izrael, kakor je pisano:

1 Ko je v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali.

7 Povabljenim je povedal priliko, ko je opazoval, kako si izbirajo prve sedeže. Govoril jim je: 8 »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, 9 pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. 10 Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; 11 kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«