|
15 Ko se je vzdignila jutranja zarja, sta angela priganjala Lota in rekla: »Vstani, vzemi ženo in hčeri, ki sta tu, da ne boš pokončan zaradi krivde tega mesta!«
16 Obotavljal se je, zato sta ga moža zgrabila za roko, prav tako tudi njegovo ženo in hčeri - ker mu je GOSPOD hotel prizanesti - in ga odpeljala ven ter ga pustila zunaj mesta.
17 Ko sta jih vodila ven, sta rekla: »Reši si življenje! Ne oziraj se nazaj in ne ustavljaj se nikjer v pokrajini! V gorovje se reši, da ne boš pokončan!«
18 Lot jima je odgovoril: »Nikar, gospod!
19 Glej, tvoj služabnik je našel milost v tvojih očeh in s tem, da si mi rešil življenje, si mi izkazal veliko dobroto. Toda ne morem se rešiti v gore; lahko bi se mi pripetila nesreča in bi umrl.
20 Glej, tisto mesto je dovolj blizu, da se morem zateči vanj. In tako majhno je. Dovôli, da se rešim tja! Ali ni res majhno? Tako bom ostal živ.«
21 Rekel mu je: »Glej, uslišal ti bom tudi to prošnjo in ne bom razdejal mesta, o katerem si govoril.
22 Hitro se reši tja! Ničesar ne morem storiti, dokler ne prideš tja.« Zato se mesto imenuje Coar.
23 Sonce je vzhajalo nad deželo, ko je Lot prišel do Coarja
24 in je GOSPOD storil, da sta od GOSPODA, z neba, deževala na Sódomo in Gomóro žveplo in ogenj.
25 Razdejal je ti mesti in vso pokrajino, vse prebivalce mest in vse rastlinstvo te dežele.
26 Lotova žena, ki je bila z njim, pa se je ozrla nazaj in postala solnat steber.
27 Zgodaj zjutraj je šel Abraham na kraj, kjer je bil stal pred GOSPODOM.
28 Pogledal je proti Sódomi in Gomóri in vse naokrog po pokrajini. Pogledal je in glej, z zemlje se je vzdigoval dim, kakor bi se kadilo iz peči.
29 Ko je Bog uničil mesta pokrajine, se je spomnil Abrahama in poslal Lota proč od razdejanja, ko je razdejal mesta, kjer je prebival Lot.
|