1 Ko se je leto obrnilo, ob času, ko hodijo kralji na vojsko, je David odposlal Joába in z njim svoje hlapce ter vse Izraelce. Porazili so Amónce in oblegali Ramo. David pa je ostal v Jeruzalemu.

2 Proti večeru je David vstal s svojega ležišča in se sprehajal po strehi kraljeve hiše. Tedaj je s strehe videl ženo, ki se je kopala. Žena je bila zelo lepa na pogled. 3 David je dal poizvedeti o ženi. Rekli so: »Ali ni to Eliámova hči Batšéba, žena Hetejca Urijája?« 4 David je poslal sle in jo dal pripeljati. Prišla je k njemu in je legel z njo - prav tedaj se je očistila svoje nečistoče. Potem se je vrnila v svojo hišo.

5 Žena pa je spočela in poslala sle; sporočila je Davidu in rekla: »Spočela sem.« 6 Tedaj je David sporočil Joábu: »Pošlji mi Hetejca Urijája!« Joáb je poslal Urijája k Davidu. 7 Ko je Urijá prišel k njemu, ga je David vprašal, kako se godi Joábu, kako se godi ljudstvu in kako kaže boj. 8 Potem je David rekel Urijáju: »Pojdi v svojo hišo in si umij noge!« Ko je Urijá odšel iz kraljeve hiše, je prišlo za njim kraljevo jedilo. 9 Urijá pa je spal pri vhodu v kraljevo hišo z drugimi hlapci svojega gospoda in ni šel v svojo hišo. 10 Povedali so Davidu: »Urijá ni šel v svojo hišo.« David je rekel Urijáju: »Mar nisi prišel s pota? Zakaj nisi šel v svojo hišo?«

14 Zjutraj je David Joábu napisal pismo in ga poslal po Urijáju. 15 V pismu je napisal: »Postavite Urijája spredaj v najhujši boj! Potem se umaknite od njega, da bo zadet in bo umrl!« 16 Ko je tedaj Joáb oblegal mesto, je dal Urijája na kraj, o katerem je vedel, da so tam junaški možje. 17 Ko so možje prišli iz mesta in se bojevali z Joábom, jih je padlo nekaj iz ljudstva, izmed Davidovih hlapcev. Tudi Hetejec Urijá je umrl.

26 In govoril je: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. 27 Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. 28 Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. 29 Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.«

30 In govoril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? 31 Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. 32 Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.«

33 V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. 34 Brez prilike pa jim ni govoril; a svojim učencem je posebej vse razlagal.