1 Zares so prazni vsi, ki so po svoji naravi ljudje, a ne poznajo Boga

in iz vidnih dobrin ne morejo spoznati njega, ki je;

ne prepoznajo mojstra, čeprav opazujejo njegova dela,

2 ampak imajo za bogove ali ogenj ali vetrič ali hitri zrak

ali kroženje zvezd ali deročo vodo

ali nebesni svetilki, ki uravnavata svet.

3 Če jih že tako prevzame njihova lepota, da jih imajo za bogove,

naj spoznajo, koliko lepši je njihov Gospodar;

ustvaril jih je sam začetnik lepote.

4 Če jih že prevzameta njihova moč in delovanje,

naj iz tega doumejo,

koliko močnejši je njihov Stvarnik,

5 zakaj iz velikosti in lepote ustvarjenih reči

moremo s primerjanjem motriti njihovega Stvarnika.

6 Vendar ti zaslužijo manjšo grajo.

Ti najbrž zaidejo,

ko Boga iščejo in hočejo najti.

7 Zatopljeni so namreč v njegova dela in jih raziskujejo,

pa podležejo videzu, ker je pač lepo, kar vidijo.

8 Vendar tudi njim ni mogoče popolnoma odpustiti.

9 Če so namreč zmogli vedeti toliko,

da lahko ugibajo o večnosti,

kako da še hitreje ne odkrijejo Gospodarja vsega tega?

2 Nebesa pripovedujejo o Božji slavi,

3 Dan izreka dnevu govor,

4 To ni govor, to niso besede,

5 po vsej zemlji gre njihov val,

Na njih je postavil šotor soncu,