Tvoja beseda, Gospod, je luč na moji poti! (Ps 119,105)

Pred portalom Cerkve na Slovenskem

Kje je ključ? Običajno vprašanje pred vrati. Nekdaj pred vrati mest in obzidij, danes pred vrati hiš in stanovanj: nekdaj in danes enako - pred vrati človeškega srca! Skozi sleherna vrata je dovoljeno vstopiti samo s pravim ključem. Kdor vstopa brez pravega ključa, mu dragocenosti ostanejo prikrite in ogleduje si notranjost, ki jo je prej sam pokvaril.

Kaj je človek? V odgovoru na to vprašanje je pravi ključ do človekovega srca. človek je bitje z napako, s srčno napako. Človeško srce je zahrbtno in zavratno, kakor pravi prerok Jeremija: »Zavratno je srce, bolj kot vse, kdo ga more doumeti?« (Jer 17,9). In kakor pravi Kristus: »Otopelo je namreč srce temu ljudstvu … da bi jih jaz ne ozdravil« (Mt 13,15).

In kaj je Cerkev? Človek je bitje z napako, Cerkev pa je kakor zdravilišče: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj se pravi: 'Usmiljenja hočem in ne daritve.' Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mt 9,12-13). Cerkev sprejema in oskrbuje grešne ljudi, ki iščejo resnico, pravico, svetost.

To je eden izmed ključev, ki odpira vrata v duhovne zaklade in skladišča Cerkve, tudi Cerkve na Slovenskem. Kdor vstopa z njim, prinaša iz njenih zakladov staro in novo (Mt 13,52). In bo tudi za vrati portala naše Cerkve vedno manj teme in vedno več svetlobe, kakor piše apostol Janez v Razodetju o nebeški prestolnici Jeruzalem, ki je tudi podoba Cerkve: »In njena vrata se podnevi ne bodo nikdar zapirala, kajti tam noči ne bo« (Raz 21,25).

msgr. dr. Jurij Bizjak
koprski pomožni škof